Danuška Hauptman: Vsak njen izdelek je neponovljiv

Danuška Hauptman je ustvarjalka iz Slovenske Bistrice. Nakit, torbice, obleke, slike, kape … Vse to je plod njenega dolgoletnega ustvarjanja.

Kako bi opisali samo sebe?

Že več kot 25 let sem profesorica likovne pedagogike v OŠ Oplotnica, mama odraslega sina edinca, žena, ljubiteljica živali in vsega lepega, nevsakdanjega, brezčasnega, prebivalka Slovenske Bistrice od rojstva, oblikovalka oblačil in torbic, impulzivna nakupovalka in uporabnica šivalnih strojev in strojev za oblikovanje lesa in kovin, renovatorka starega pohištva, ljubiteljica ročnih del … trenutno pa rokodelka s strastjo do ustvarjanja unikatnih modelov nakita iz aluminija.

Po poklicu ste učiteljica v osnovni šoli …

Imam eno najboljših služb na svetu, ne vedno, ampak večinoma. Si predstavljate, da je vaša služba večinoma časa hobi? Da imate simpatičen kolektiv, vodstvo, ki vas spoštuje, razume in spodbuja ter vam daje dobre pogoje za delo. Ko imaš to, imaš tudi energijo za ustvarjanje doma.

Kaj pomeni biti učitelj likovne umetnosti?

Sam predmet likovna umetnost ni primerljiv z drugimi učnimi predmeti, zato so same metode dela in pristopi k izobraževanju precej drugačni, kot je recimo poučevanje matematike ali zgodovine. Učence skušam spodbujati v njihovi ustvarjalnosti in kreativnosti ter kritičnem mišljenju. Pred epidemijo sem več let sodelovala v različnih evropskih projektih, kjer sem pridobila veliko novih veščin in spoznala krasne ljudi, ki sem jih vključevala v poučevanje. V sklopu Žive coprnije smo tudi ustvarili lutkovno predstavo, kjer smo tudi sami s pomočjo  izkušene lutkarke izdelali lutke. Na šoli tudi vsako leto za okoliške šole prirejam likovne kolonije, kjer spoznavamo razne likovne tehnike in v sproščenem, ustvarjalnem duhu ustvarjamo. Veselim se vsakega učenčevega napredka k sprejemanju umetnosti na splošno. Poučevanje je navdihujoč del službe. Zoprno pa mi je urejanje dokumentacije, ki je velikokrat sama sebi namen. Papirologija je moja šibka točka.

Na katerih področjih vse ustvarjate?

Razmišljam, kako naj predstavim vse, kar sem že ustvarjala in ustvarila. Včasih že kar pozabim, kaj vse sem že delala na rokodelskem in umetniškem področju. Če pogledam kronološko, se kar naprej v različnih obdobjih vračam k oblikovanju nakita. S tem sem začela v osnovni šoli in nadaljevala v srednji. Oblikovala sem nakit iz bakrenih žic. V srednji šoli sem veliko slikala in risala ter pletla puloverje. Vmes pa se je ponovno pojavil nakit. V času študija pa sem spoznala slikanje na svilo. To je bilo navdihujoče. Tako je bilo tudi moje diplomsko delo na temo slikanja na svilo. V tistem obdobju sem imela v Knjižnici Josipa Vošnjaka razstavo poslikanih svilenih kravat. Joj, kje je že to.

Pravite, da ste v nekem obdobju veliko šivali?

Res je. Po navdihu sem oblikovala oblačila, jih sestavljala kot slike in oblikovala kot tekstilne skulpture. Začela sem z idejo, ki pa se je vedno drugače zaključila. Tako sem v nekem obdobju zašila veliko maturantskih oblek, za profesorice in maturantke, ki so izstopale iz vsakdanjega povprečja. Sledilo je šivanje in oblikovanje torb odpadnega jeansa. Še danes imam na zalogi veliko nošenih kavbojk od prijateljic in prijateljev. Vmes sem se še odločila za podiplomski študij Pomoči z umetnostjo – Likovna terapija na Univerzi v Ljubljani, vendar mi je žal ostala še nedokončana zaključna naloga.

Od kod pa dobite vse te ideje?

Pogosto je tako, da nekje slučajno nekaj vidim in se odločim, da moram to poskusiti narediti po svoje. In nov »projekt« je tu. Nekoč sem na dopustu opazila majhno trgovinico z unikatnimi kvačkanimi kapami. Z dopusta sem prišla z novimi kvačkami in 10 kilogrami volne. Dve leti je trajal »projekt Kapa«. Mislim, da sem v tem obdobju naredila več kot 300 kap. Ni ga boljšega, ležiš na kavču in ustvarjaš, pa še filme lahko gledaš zraven.

Ampak nekako se venomer vračate k nakitu …

Potem se je ponovno vzbudilo oblikovanje nakita, začela sem oblikovati iz žice in polimerne gline. Ideje so se razvijale z vključevanjem usnja. Spet nakupi novega materiala in orodij, eksperimentiranja, učenja. To je izziv. Zadnjih nekaj let pa sem se res bolj posvetila oblikovanju nakita iz aluminija. A ni to krasno, da imaš material na domačem dvorišču in se lahko pohvališ, da deluješ lokalno. Ja, gre za Impolov material.

Kakšen nakit trenutno ustvarjate?

Po večletnem oblikovanju nakita iz različnih materialov je postal aluminij osnova za moje delo. Všeč mi je ta mehka kovina srebrne barve, ki je pravzaprav tretji najbolj razširjen element v zemeljski skorji. Če bi želela poudariti vse prednosti aluminija, bi zagotovo morala omeniti njegovo lahkost, nestrupenost, odpornost proti koroziji in možnost reciklaže. Je kvaliteten in izredno lahek nealergen material, ki ga je možno predelati v različne oblike. To pomeni, da moj nakit ostane tudi po dolgotrajni uporabi takšen kot takrat, ko je bil izdelan.

Zakaj ustvarjate pod imenom Vulcana Art?

Rada imam nakit, predvsem izrazit, opazen, drzen in unikaten, takšen, ki ga ne more nositi vsak. Pri oblikovanju aluminij nadgrajujem z vitražnim steklom, polimersko glino ter tu in tam s kristalčki Swarovsky. Vsak kos nakita izdelam po trenutnem navdihu, a se trudim, da je funkcionalen in ne preveč tradicionalen, ampak brezčasen. Na vsakem kosu so opazne tudi sledi orodja, ki dajejo nakitu vrednost ročne izdelave. Vsak kos je neponovljiv. Dober nakit pa potrebuje tudi dobro ime, ki je nekako povezano z vsebin. Elementarni aluminij se  lahko najde samo v okoljih z majhno fugasnostjo kisika, kakršne so notranjosti nekaterih vulkanov. Posledično je tako nastalo ime Vulcana Art. Sicer pa je aluminij zelo zanimiva kovina z zgodovino: v 19. stoletju bila do leta 1880 proizvodnja kovinskega aluminija izredno težavna, zato je njegova cena presegala ceno zlata. Kovina je bila tako dragocena, da so na Svetovni razstavi leta 1855 v Parizu palice aluminija razstavili skupaj s francoskimi kronskimi dragulji. Na pojedinah cesarja Napoleona III. so z aluminijastim priborom lahko jedli samo izbrani gosti, drugi pa so se morali zadovoljiti z zlatim.